Poklon Venceslavu Beletu ob prazniku kulture

V petek, 8. februarja 2019, vas ob slovenskem kulturnem prazniku vabimo na večer, ki bo posvečen Venceslavu Beletu.

 

Pri maši ob 18.00 bo župnijski pevski zbor prepeval pesmi z njegovimi besedili. Po maši bo ob 18.30 odkritje in blagoslov njemu posvečene spominske plošče na fasadi župnijske cerkve. Ob 19.00 pa se bo večer nadaljeval v farovžu, kjer bo recital in predstavitev knjige s ponatisi njegovih del, ki jo je izdala založba Branko.

 

Venceslav Bele (1887-1938) je bil primorski duhovnik, pesnik, pisatelj ter vsestranski kulturni delavec. Deloval je v času, ki je bil za Slovence na Primorskem posebej težak zaradi prisilne italijanizacije in fašizma.

Večino svojega otroštva in mladosti je preživel v Oseku, kjer je leta 1911 obhajal tudi novo mašo. Njegov oče, Anton Bele, ki je po rodu izhajal iz Šempasa, je bil v Oseku nadučitelj, družina pa je bivala v učiteljskem stanovanju v šoli. Iskrenega tovariša je našel v oseškem rojaku in vrstniku Alojziju Remcu – oba sta že v študentskih letih objavljala črtice in pesmi v takratni osrednji slovenski literarni reviji Dom in svet.

Kot duhovnik je služboval v Črničah, Podmelcu, na Ponikvah, najdlje pa v Kanalu. Ko je bila po I. svetovni vojni ustanovljena Goriška Mohorjeva družba, je postal njen prvi urednik, še vedno pa je tudi pisal. Ob prihodu italijanskih frančiškanov na Sveto Goro, leta 1924, se je javno zavzel za ohranitev slovenskega jezika na Sveti Gori. Ukvarjal se je tudi z literarno in umetnostno zgodovino ter fotografijo.

V času med obema vojnama, ko je bila slovenska beseda preganjana, je Venceslav Bele napisal številna besedila za slovenske cerkvene pesmi. Do sedaj je znanih najmanj 54 uglasbenih besedil. Večina skladb je nastala v sodelovanju z Vinkom Vodopivcem. Številne od teh pesmi se še danes uporabljajo tako v zborovskem kot pri ljudskem cerkvenem petju (Kristus, Kralj vseh večnih časov; Lepšega v nebesih ni; Oj, sončni maj; Svetogorska mati mila; V sveto mesto nazareško je priromal mesec maj).

Čeprav po smrti očeta, leta 1913, v Oseku ni več živel nihče izmed članov njegove ožje družine, se je Venceslav ob raznih slovesnostih vedno rad vračal in velikokrat nastopal kot govornik. Vse do smrti se je držal tudi zaobljube, da je enkrat na mesec poromal na Vitovlje. Pokopan je v Šempasu, njegov grob je delo Toneta Kralja.

Obeležje bo postavljeno na cerkvi v Oseku, kjer je Venceslav Bele prvič opravil mašno daritev in od koder ga je življenjska pot vodila dalje po naši deželi.

Knjigo Življenje in smrt, s ponatisi del Venceslava Beleta, je izdala založba BRANKO, uredil jo je Branko Lušina. Postavitev obeležja je omogočilo Kamnoseštvo Možina iz Sela. Prireditev pripravljata Župnija Osek ter Kulturno in turistično društvo Osek. Z dogodkom bomo obeležili tudi slovenski kulturni praznik.

Šola v Oseku, kjer so v učiteljskem stanovanju bivali Beletovi (fotografirano med 1900 in 1907).

Na glavni fasadi je bil takrat napis "LJUDSKA ŠOLA".

Družina Bele.

Nova maša Venceslava Beleta v Oseku 30. 7. 1911.

Vse fotografije so iz arhiva Vilme Volk iz Šempasa, ki hrani družnsko zbirko fotografij Venceslava Beleta.

Razgledi

Dogodki

Junij 2019
N P T S Č P S
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 1 2 3 4 5 6

Zasebnost

Informacija o piškotkih

Spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh?

Poglej EU e-Privacy Directive dokument

Zavrnili ste piškotke. Odločitev lahko spremenite.

Sprejeli ste piškotke z naše spletne strani. Odločitev lahko prekličete.