Poljska bolnišnica (Feldspital) 10/14 in divizijska sanitetna postaja (Divisionssanitätsanstalt) pri Oseku

V času prve svetovne vojne in bojev na Soški fronti je pri Oseku, vzhodno od glavne ceste Gorica-Ajdovščina delovala avstro-ogrska vojaška bolnišnica.

Avstro-Ogrska armada je z izgradnjo kompleksa barak za potrebe poljske bolnišnice pričela koncem leta 1915. Kompleks je obsegal približno 20 objektov, od tega 9 barak namenjenih ranjencem, 1 baraka pa je bila namenjena kirurgiji. Na koncu kompleksa je bila locirana lesena kapela, za njo pa pokopališče. Kompleks so gradili ruski vojni ujetniki.

V novozgrajenem bolnišničnem kompleksu se je nastanila 10. poljska bolnišnica 14. korpusa (Feldspital 10/14), ki je bila predana v upravljanje 16. korpusu. Bolnišnica 10/14 je bila ustanovljena januarja 1915 v Linzu in je pred selitvijo na Soško fronto delovala na fronti v Galiciji in Bukovini (danes del Poljske, Ukrajine in Romunije).

Po italijanskem zavzetju Gorice, 9. avgusta 1916, se je frontna črta pomaknila proti vzhodu. Območje Oseka je bilo tako v dometu italijanskega topništva, zato je bila poljska bolnišnica 10/14 preseljena v Ajdovščino, kjer je nato delovala do selitve fronte na reko Piave – takrat jo ponovno prestavijo, naprej v Palmanovo, nato v grad Papadopoli (San Polo di Piave).

Po preselitvi poljske bolnišnice v Ajdovščino začne v kompleksu pri Oseku delovati sanitetna postaja 58. pehotne divizije (Divisionssanitätsanstalt). Divizijska sanitetna postaja je bila osrednja sanitetna enota divizije, opravljala je funkcijo obvezovališča in postaje za lahko ranjene, po potrebi pa tudi nujne operacije. Poleg tega je razpolagala s transportnimi sredstvi za prevoze ranjencev in preskrbo postaj prve pomoči ob fronti. V sanitetnih postajah se je navadno opravila triaža – to je razvrstitev ranjencev na lahko ranjene, težko ranjene in umirajoče. Sanitetni kompleks pri Oseku je septembra in oktobra 1916 doživel poskus napada, najprej letalskega, nato še topniškega. Sanitetna postaja, leta 1917 preimenovana v saniteto kolonijo (Divisionssanitätskolonne), je tu delovala do Avstro-Ogrskega preboja fronte v 12. soški ofenzivi, po kateri se boji ob Soči končajo, fronta pa se preseli na reko Piave.

Na pokopališču vojaške bolnišnice je pokopanih skoraj 800 vojakov iz vseh predelov tedanje monarhije ter nekaj ruskih in srbskih vojnih ujetnikov. Prvi pokop na pokopališču je v seznamu pokopanih zabeležen 23. marca 1916 (pokopan Anton Jakobušić, rojen 1896, iz Dubrovnika, vojak 37. domobranskega pehotnega polka), zadnji 27. oktobra 1917 (György Bako, rojen 1894, pripadnik madžarskega domobranstva - honved). Nekaj pokopov je zabeleženih še v zadnjih dneh vojne (oktober 1918). Med pokopanimi so tudi trije pripadniki tu nastanjene sanitetne enote, enemu med njimi so postavili tudi še ohranjeni kamniti nagrobnik. V obdobju delovanja poljske bolnišnice je bilo na pokopališču v povprečju pokopanih 10 vojakov na mesec; v obdobju delovanja sanitetne postaje (avgust 1916 – oktober 1917) pa v povprečju kar 50 na mesec.

Po končani vojni, decembra 1918, se je v bolnišničnem kompleksu nastanila italijanska sanitetna enota. Njena prisotnost je izpričana tudi še v juniju naslednjega leta.

Odstranjevanje kompleksa se je začelo leta 1921, ko so bile udarniško izkopane vodovodne cevi, ki naj bi bile nato uporabljene pri gradnji vodovoda v Črničah. Podiranje barak se je pričelo marca 1922 in je bilo končano poleti istega leta. Časopis Goriška straža je ob tej priliki poročal, da je »tako tudi zadnji spomin na Avstrijo izginil«.

Na območju nekdanjega bolnišničnega kompleksa so danes vinograd in travniki, ohranjeno pa je vojaško pokopališče. Lokacija je najlažje dostopna iz vasi Osek, peš pa tudi direktno iz glavne ceste.

Več fotografij si lahko ogledate v galeriji na spletni strani Krajevne skupnosti Osek-Vitovlje.

Na spletni strani BildArchiv Austria si lahko ogledate še naslednje fotografije o Oseku med 1. svetovno vojno:

Vojaški dom 1/58 v Oseku, 1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15392586

Vojaški dom 1/58 v Oseku, 1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15392593

Vojaški dom 1/58 v Oseku, 1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15392600

Vojaško pokopališče OSEK, 1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15392810

Vojaško pokopališče OSEK, 1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15392817

Vojaško pokopališče Osek, pokopališka kapela, vojni kurat Franz Skopel, 1917

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15392824

Poljska bolnišnica v Oseku, panoramski pogled, 16.5.1916.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15594873

Poljska bolnišnica v Oseku, panoramski pogled, 16.5.1916.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15594880

Poljska bolnišnica v Oseku, panoramski pogled, 16.5.1916.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15594887

Poljska bolnišnica v Oseku, sprejemne barake, 16.5.1916.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15594894

Poljska bolnišnica Osek, pogled v notranjost ene izmed barak za bolnike, 10.5.1916.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15594901

Poljska bolnišnica Osek, zdravniško osebje, 10.5.1916.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15594908

Poljska bolnišnica Osek, zdravniška stanovanja, 10.5.1916.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15594915

Poljska bolnišnica Osek, barake za bolnike, 10.5.1916.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15594922

Poljska bolnišnica Osek, operacijska dvorana, 10.5.1916.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15594929

Osek v Vipavski dolini, 28.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600445

Sanitetna kolonija Osek, 28.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600452

Sanitetna kolonija Osek, pralnica, 28.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600459

Postaja za zatiranje uši, 28.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600466

Bolniške barake sanitetne kolonije Osek, 28.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600473

Sanitetna kolonija Osek, 28.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600480

Vojaško pokopališče v Oseku, 28.8.1917a.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600487

Vojaško pokopališče v Oseku, 28.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600494

Sanitetna kolonija Osek, 28.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600508

Tabor pri Oseku, 29.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600515

Sprejemne barake divizijske sanitetne kolonije Osek, 29.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600522

Prostor za nudenje prve pomoči, 29.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600529

Italijanski ujetniki iz XI. soške bitke v Oseku, 29.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600536

Prikrita cesta pri Oseku, 29.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600543

Vojni kurat tolaži težko ranjene pri Oseku, 29.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600550

Poljska kuhinja v Oseku, 29.8.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15600557

Vojaško pokopališče v Oseku, 17.9.1917.

http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=15605403

Prispevek o vojaški bolnišnici Osek je pripravila tudi RTV Slovenija in je dostopen na naslovu:

http://www.rtvslo.si/prva-svetovna-vojna/vojaska-bolnisnica-pri-oseku-ki-je-po-vojni-izginila/346165

Posnetek o odkritju spominskega obeležja vojaški bolnišnici Osek iz dne 7. september 2014 si lahko ogledate tukaj:

Naravna dediščina

Lipa sred sveta

Ena od najbolj slikovitih točk v Oseku je zagotovo plac z lipo, ki po živem ljudskem izročilu velja za središče sveta. Kdor ne verjame lahko to kadarkoli izmeri! Lipa je bila posajena proti koncu 19. stoletja, v času ko je kraj doživljal pravi preporod. Zasadil naj bi jo Vincenc Kožuh, ki je bil v tem času tudi podžupan občine Šempas zadolžen za Osek.

Izviri

Ni življenja brez vode in ni naselja brez izvirov. Teh v okolici Oseka ne manjka, saj kraj leži na stičišču med flišnato Vipavsko dolino in kraškim terenom Trnovskega gozda. Voda ki ponika na propustnem kraškem terenu Trnovske planote pride na dan ob stiku z za vodo nepropustnim flišom v Vipavski dolini. V preteklosti je bilo na potokih kar nekaj mlinov, najstarejši zapis o mlinu pri Oseku je iz davnega leta 1402.

Vogršček

Umetno jezero Vogršček je največji namakalni sistem v Sloveniji. Polnijo ga številni potoki in izviri v okolici Oseka in Vitovelj. Jezero pa ponuja možnosti za ribolov in rekreacijo.

Burja

Burja je močan in sunkovit veter, ki nastane ob vdoru hladnega zraka iz celine. Veter pridobi veliko hitrost zaradi razlike v nadmorski višini med dolino ter njenim severnim obrobjem. Posledice burje je v delu Clima Goritense iz leta 1781 omenil tudi Anton Muznik: “Tedaj burja odnaša ljudi, živali, vozove s konji vred, celo vozove naložene z blagom in jih trešči na zemljo.”Burja je vplivala tako na  lociranje in razvoj naselij, kot tudi na oblikovanje stavb. Naselja so tako praviloma postavljena v zavetrnih legah, na grebenih pa le v spodnjem delu doline, kjer burja ni tako močna. Naselja so gručasta, pozidava pa strnjena. Stavbe so v smeri burje praviloma brez odprtin, korci na strehah pa so obteženi s kamni (golobice).

Kulturni spomeniki

Vaško jedro

Oseško vaško jedro je spomenik naselbinske dediščine. Nastalo je v srednjem veku, zanj pa so značilne ozke uličice (gase), z majhnimi, v vrste postavljenimi hišami. Naselje zato daje vtis malega mesteca.

Hiše so prvotno imele le en prostorom v pritličju, ki je bil namenjen živini in prostor v nadstropju, kjer je prebivala vsa družina. Podobne hiše so značilne tudi za Štanjel. V kasnejših obdobjih so bile hiše prezidane, tako da je bilo več manjših združenih v eno večjo ali pa so postale v celoti gospodarski objekt. Ohranjenih je tudi nekaj kamnitih gotskih okenskih okvirjev, za najstarejši del naselja pa so značilni še široki in nizki, velbani vhodi v gospodarske dele hiš v pritličju. Razmerje med višino in širino vhodov nakazuje, da so se prvi prebivalci ukvarjali z vzrejo drobnice, ki se je pasla na kamnitem pobočju nad vasjo.

Vas je umaknjena v pobočje nad plodno ravnino, kar ji daje značilno veduto v krajini.

Značilni široki in nizki vhodi z zidanim velbom.
 

Najstarejše, gotske portale prepoznamo po značilnih posnetih robovih.

Župnijska cerkev svetega Martina

Cerkev svetega Martina v Oseku stoji v samem središči vasi, tik ob placu in kraju že na daleč daje značilno podobo. Današnjo, baročno podobo je cerkev pridobila ob obsežni prezidavi leta 1774. Prejšnja manjša, gotska cerkev, ki je stala na tem mestu, je bila ob tem v celoti porušena. Ohranjeni so deli šilastega oboka, ki so vzidani ob vhodu iz placa. Ob prenovi cerkve so bili odkriti tudi deli rebrastega stropa, ki so vzidani v zid sedanje cerkve.

Zvonik je prislonjen k severni stranici cerkve. Po obliki pa ga uvrščamo med zvonike oglejskega tipa.

Med drugo svetovno vojno je bila cerkve zaradi nemškega obstreljevanja dokaj poškodovana. Pri prenovi po vojni je sodeloval tudi arhitekt Jože Plečnik, ki je zasnoval veliko rozeto na glavni fasadi s katero je nadomestil dvoje manjših oken. Obogaten je bil tudi portal glavnega vhoda, kjer je bil kamnitemu okvirju dodana zidana profilacija.

brošura: Cerkev svetega Martina v Oseku - 240 let

Zgodovina vasi Osek

O Oseku pred osekom

Vipavska dolina je bila zaradi rodovitne zemlje, milega podnebja in ugodne prometne lege že zelo zgodaj zanimiva za poselitev. Območje Oseka je bila tako naseljeno že pred nastankom same vasi v srednjem veku. O tem pričajo najdbe na ravnini pod vasjo, kjer so bili ob glavni cesti najdeni prazgodovinski in rimski artefakti. Nedaleč stran, na Rimcu pa so bili v 19. stoletju najdeni rimski zlatniki, kar ne preseneča, saj je v bližini potekala glavna cesta med Oglejem in Emono.

Nastanek vasi Osek

Nastanek vasi Osek je povezan z notranjo kolonizacijo v srednjem veku, ko so začeli fevdalci načrtno povečevati pridelovalne površine in v ta namen ustanavljati nove vasi in zaselke.Osek je brez dvoma eno od bolj značilnih naselij te vrste na Vipavskem, ki jih prepoznamo po majhnih, tlorisno bolj ali manj enakih hišah, postavljenih druga ob drugo. Tako nastanejo značilne ozke ulice, ki jim Vipavci pravimo 'gase'. (beseda gasa sicer izvira iz nemške die Gasse - ulica).

V pisnih virih se začne Osek pojavljati v 14. stoletju, in nato pogosteje v 15. in 16. stoletju. V urbarjih zasledimo ime Osek v Goriških urbarjialnih dohodkih in obračunih za Rihemberk iz leta 1402, ko se omenja mlin pri Oseku (“muel bey Vzzeckch”). Urbarji samostana v Rožacu pa leta 1535 v Oseku omenja 6 hub (kmetij). V tem času je bil Osek ena od sosesk ('comaun') v občini ('župi') Šempas, cerkveno pa je sodil v župnijo Črniče.

Obsežnejši opis Oseka je v zapisu 'Gospostvo, pravica in tlaka v goriškem uradu' (Herlichait, gerechtigkait vnd robat im ambt Görtz befunden) iz leta 1523. Takratni prebivalci Oseka so bili dolžni grabiti seno na travnikih pri Lijaku ter ga voziti na goriški grad. Poleg tega so bili dolžni delati tlako pri goriškem gradu ter pri soškem mostu. “Mesta Gorica niso dolžni stražiti z obhodom. Toda na prošnjo in ne v škodo njihovega starega običaja so bili pregovorjeni stražiti iz dobre volje, ne na podlagi neke pravice.”*
*Milko Kos: Urbarji slovenskega Primorja 2, Ljubljana, 1954

O imenu (O Oseku in Osekih)

Naselij z enakim imenom je kar nekaj. V Sloveniji je Osek še na Štajerskem, na Češkem jih je skupaj 5, enakega izvora je tudi ime hrvaškega mesta Osijek. Podobnost z Osako na Japonskem pa je seveda le naključna.Ime Osek izvira iz besede posek, ki je izpeljana iz ob-sět'i (obsekati) in je prvotno pomenila nekaj, kar se naredi z obsekovanjem. Osek tako označuje lokacijo, na kateri so posekali drevje, v povezavi s tem pa tudi leseno ogrado za živali.* V primeru vipavskega Oseka, ki nastane kot srednjeveško kolonizatorsko naselje je to pomenilo, da so z njegovim nastankom očistili manj rodovitno, kamnito pobočje nad naseljem, kjer so še danes vidni številnih suhozidi in gomile kamenja, ki so nastali s čiščenjem terena.

*povzeto po: Marko Snoj: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, Ljubljana 2009, str. 293

Zlato obdobje

Posebej bogato obdobje v življenju vasi je bilo konec 19. stoletja, ko se v dokaj kratkem obdobju med letoma 1873 in 1904 zgodi več pomembnih sprememb. Leta 1873 je bilo tako na robu vasi zgrajeno šolsko poslopje, kjer se je začel odvijati pouk tako za otroke v Oseku, kot tudi za otroke iz Vitovlje. Pred tem so otroci iz Oseka obiskovali šolo v sosednjih Črničah. Le tri leta kasneje postane Osek sedež vikariata, s svojim duhovnikom, istega leta je bilo zgrajeno tudi župnišče. V naslednjem desetletju je bila nabavljena skoraj vsa oprema v cerkvi sv. Martina (leta 1883 krstni kamen, leta 1885 glavni oltar in prižnica, iz leta 1886 je slika nad glavnim oltarjem, leto dni kasneje sta bila kupljena še kipa na glavnem oltarju, leta 1893 je bil izdelan nov tlak). Istočasno se je potekala razprava o samostojni občini, kar se je uresničilo leta 1904 z ustanovitvijo občine Osek-Vitovlje. Ves čas je naraščalo tudi število prebivalcev, ki je bilo največje v popisu leta 1931, ko jih je kraj štel  kar 514.

 1. svetovna vojna

Vojna vihra Soške fronte se je dotaknila tudi Oseka. Oktobra 1916 so prebivalci morali oditi v begunstvo, kjer jih je zaradi slabih higienskih razmer in lakote umrlo 28. Vseh žrtev vojne je bilo v Oseku in Vitovljah skupaj 67. Zaradi bližine fronte je bila vzhodno od vasi postavljena vojaška bolnišnica s številnimi lesenimi barakami, ki so jih gradili ruski vojni ujetniki. Danes je od bolnišničnega kompleksa ohranjeno le pokopališče, kjer je pokopanih 791 vojakov.

2. svetovna vojna

Najbolj tragičen dogodek se je zgodil 4. oktobra 1944, ko je bila vas, po napadu partizanov na kolono nemških vozil, obstreljevana. V času vojne so bili ustreljeni tudi trije talci. Povojno obdobje je zaznamovalo prizadevanje za vrnitev Primorske k Sloveniji, ki je podobno kot drugod pustilo svojevrsten pečat s številnimi napisi na zidovih in hišah, s katerimi so domačini ob ogledih zavezniških komisij izražali pripadnost slovenskemu narodu.

Osek danes

…šteje 342 ljudi. Še vedno imamo gase, plac, sonce in burjo in tudi lipa je še vedno središče sveta.

Alojzij Remec ali kaj bi Atene brez sove in Osek brez Čukov

Pisatelj, pravnik in kasneje ptujski župan Alojzij Remec je bil sicer rojen v Trstu, vendar je zaradi šibkega zdravja otroštvo preživel pri starem očetu v Oseku. Slednji ga je 'vnemal za vse dobro in lepo'. Neizbrisno sled mu je pustil tudi sam Osek, ki mu v kasnejšem literarnem ustvarjanju predstavlja podobo mladosti, odmaknjenosti, miru in sreče.
Hišno ime za domačijo, kjer je prebival Alojzij Remec je »pri Čukovih«, kar je bilo tudi predmet zbadljivk:
Večkrat sem moral zaradi svojega hišnega imena slišati od vrstnikov zabavljico: »Čuk na palici — zbij ga dol!« Potožil sem tatu, kako me zmerjajo. »Nič ne maraj,« me 'je potolažil, »ker je čuk pameten ptič. To so učili že stari Grki. Njihovo glavno mesto je bilo posvečeno Modrosti, ki je nosila na roki sovo ali čuka.«
Po dolgih letih me je v daljnem mestu srečala gospa, s katero se že desetletja nisva videla, od tistih časov, ki sem jih preživel pri tati. Nagovorila me je: »Ali niste vi Čukov Lojze?« »Seveda sem,« sem ji odgovoril in me ni bilo nič več sram, ko sem gledal hudomušne oči svoje davne lepe znanke. »Kaj bi bile Atene brez sove in Osek brez Čukov?« sem še dodal.*

*Alojzij Remec: Tata

Čez polje ...

Čez polje cesta v belih hiš objem,
želim si doma, ko po tebi grem,
oblaki jadrajoči prek neba,
ki z vami hrepenenje gre srca —
kdo gleda vas kot jaz?

In tih tolmun, kjer se blešči nebo
in odpočije trudno se oko,
in trate bujne, kjer iz rož in trav,
puhti do solnca prvi zlat pozdrav
kdo ljubi vas kot jaz?

Pozdravljena mi, polj in trat prostost,
dni mladih moč in skritih sanj radost,
jaz z vami grem pritajen smeh v očeh,
vsi cilji moji ste na teh poteh —
kdo vas pozna kot jaz?