Zgodovina vasi Osek

O Oseku pred osekom

Vipavska dolina je bila zaradi rodovitne zemlje, milega podnebja in ugodne prometne lege že zelo zgodaj zanimiva za poselitev. Območje Oseka je bila tako naseljeno že pred nastankom same vasi v srednjem veku. O tem pričajo najdbe na ravnini pod vasjo, kjer so bili ob glavni cesti najdeni prazgodovinski in rimski artefakti. Nedaleč stran, na Rimcu pa so bili v 19. stoletju najdeni rimski zlatniki, kar ne preseneča, saj je v bližini potekala glavna cesta med Oglejem in Emono.

Nastanek vasi Osek

Nastanek vasi Osek je povezan z notranjo kolonizacijo v srednjem veku, ko so začeli fevdalci načrtno povečevati pridelovalne površine in v ta namen ustanavljati nove vasi in zaselke.Osek je brez dvoma eno od bolj značilnih naselij te vrste na Vipavskem, ki jih prepoznamo po majhnih, tlorisno bolj ali manj enakih hišah, postavljenih druga ob drugo. Tako nastanejo značilne ozke ulice, ki jim Vipavci pravimo 'gase'. (beseda gasa sicer izvira iz nemške die Gasse - ulica).

V pisnih virih se začne Osek pojavljati v 14. stoletju, in nato pogosteje v 15. in 16. stoletju. V urbarjih zasledimo ime Osek v Goriških urbarjialnih dohodkih in obračunih za Rihemberk iz leta 1402, ko se omenja mlin pri Oseku (“muel bey Vzzeckch”). Urbarji samostana v Rožacu pa leta 1535 v Oseku omenja 6 hub (kmetij). V tem času je bil Osek ena od sosesk ('comaun') v občini ('župi') Šempas, cerkveno pa je sodil v župnijo Črniče.

Obsežnejši opis Oseka je v zapisu 'Gospostvo, pravica in tlaka v goriškem uradu' (Herlichait, gerechtigkait vnd robat im ambt Görtz befunden) iz leta 1523. Takratni prebivalci Oseka so bili dolžni grabiti seno na travnikih pri Lijaku ter ga voziti na goriški grad. Poleg tega so bili dolžni delati tlako pri goriškem gradu ter pri soškem mostu. “Mesta Gorica niso dolžni stražiti z obhodom. Toda na prošnjo in ne v škodo njihovega starega običaja so bili pregovorjeni stražiti iz dobre volje, ne na podlagi neke pravice.”*
*Milko Kos: Urbarji slovenskega Primorja 2, Ljubljana, 1954

O imenu (O Oseku in Osekih)

Naselij z enakim imenom je kar nekaj. V Sloveniji je Osek še na Štajerskem, na Češkem jih je skupaj 5, enakega izvora je tudi ime hrvaškega mesta Osijek. Podobnost z Osako na Japonskem pa je seveda le naključna.Ime Osek izvira iz besede posek, ki je izpeljana iz ob-sět'i (obsekati) in je prvotno pomenila nekaj, kar se naredi z obsekovanjem. Osek tako označuje lokacijo, na kateri so posekali drevje, v povezavi s tem pa tudi leseno ogrado za živali.* V primeru vipavskega Oseka, ki nastane kot srednjeveško kolonizatorsko naselje je to pomenilo, da so z njegovim nastankom očistili manj rodovitno, kamnito pobočje nad naseljem, kjer so še danes vidni številnih suhozidi in gomile kamenja, ki so nastali s čiščenjem terena.

*povzeto po: Marko Snoj: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, Ljubljana 2009, str. 293

Zlato obdobje

Posebej bogato obdobje v življenju vasi je bilo konec 19. stoletja, ko se v dokaj kratkem obdobju med letoma 1873 in 1904 zgodi več pomembnih sprememb. Leta 1873 je bilo tako na robu vasi zgrajeno šolsko poslopje, kjer se je začel odvijati pouk tako za otroke v Oseku, kot tudi za otroke iz Vitovlje. Pred tem so otroci iz Oseka obiskovali šolo v sosednjih Črničah. Le tri leta kasneje postane Osek sedež vikariata, s svojim duhovnikom, istega leta je bilo zgrajeno tudi župnišče. V naslednjem desetletju je bila nabavljena skoraj vsa oprema v cerkvi sv. Martina (leta 1883 krstni kamen, leta 1885 glavni oltar in prižnica, iz leta 1886 je slika nad glavnim oltarjem, leto dni kasneje sta bila kupljena še kipa na glavnem oltarju, leta 1893 je bil izdelan nov tlak). Istočasno se je potekala razprava o samostojni občini, kar se je uresničilo leta 1904 z ustanovitvijo občine Osek-Vitovlje. Ves čas je naraščalo tudi število prebivalcev, ki je bilo največje v popisu leta 1931, ko jih je kraj štel  kar 514.

 1. svetovna vojna

Vojna vihra Soške fronte se je dotaknila tudi Oseka. Oktobra 1916 so prebivalci morali oditi v begunstvo, kjer jih je zaradi slabih higienskih razmer in lakote umrlo 28. Vseh žrtev vojne je bilo v Oseku in Vitovljah skupaj 67. Zaradi bližine fronte je bila vzhodno od vasi postavljena vojaška bolnišnica s številnimi lesenimi barakami, ki so jih gradili ruski vojni ujetniki. Danes je od bolnišničnega kompleksa ohranjeno le pokopališče, kjer je pokopanih 791 vojakov.

2. svetovna vojna

Najbolj tragičen dogodek se je zgodil 4. oktobra 1944, ko je bila vas, po napadu partizanov na kolono nemških vozil, obstreljevana. V času vojne so bili ustreljeni tudi trije talci. Povojno obdobje je zaznamovalo prizadevanje za vrnitev Primorske k Sloveniji, ki je podobno kot drugod pustilo svojevrsten pečat s številnimi napisi na zidovih in hišah, s katerimi so domačini ob ogledih zavezniških komisij izražali pripadnost slovenskemu narodu.

Osek danes

…šteje 342 ljudi. Še vedno imamo gase, plac, sonce in burjo in tudi lipa je še vedno središče sveta.

Alojzij Remec ali kaj bi Atene brez sove in Osek brez Čukov

Pisatelj, pravnik in kasneje ptujski župan Alojzij Remec je bil sicer rojen v Trstu, vendar je zaradi šibkega zdravja otroštvo preživel pri starem očetu v Oseku. Slednji ga je 'vnemal za vse dobro in lepo'. Neizbrisno sled mu je pustil tudi sam Osek, ki mu v kasnejšem literarnem ustvarjanju predstavlja podobo mladosti, odmaknjenosti, miru in sreče.
Hišno ime za domačijo, kjer je prebival Alojzij Remec je »pri Čukovih«, kar je bilo tudi predmet zbadljivk:
Večkrat sem moral zaradi svojega hišnega imena slišati od vrstnikov zabavljico: »Čuk na palici — zbij ga dol!« Potožil sem tatu, kako me zmerjajo. »Nič ne maraj,« me 'je potolažil, »ker je čuk pameten ptič. To so učili že stari Grki. Njihovo glavno mesto je bilo posvečeno Modrosti, ki je nosila na roki sovo ali čuka.«
Po dolgih letih me je v daljnem mestu srečala gospa, s katero se že desetletja nisva videla, od tistih časov, ki sem jih preživel pri tati. Nagovorila me je: »Ali niste vi Čukov Lojze?« »Seveda sem,« sem ji odgovoril in me ni bilo nič več sram, ko sem gledal hudomušne oči svoje davne lepe znanke. »Kaj bi bile Atene brez sove in Osek brez Čukov?« sem še dodal.*

*Alojzij Remec: Tata

Čez polje ...

Čez polje cesta v belih hiš objem,
želim si doma, ko po tebi grem,
oblaki jadrajoči prek neba,
ki z vami hrepenenje gre srca —
kdo gleda vas kot jaz?

In tih tolmun, kjer se blešči nebo
in odpočije trudno se oko,
in trate bujne, kjer iz rož in trav,
puhti do solnca prvi zlat pozdrav
kdo ljubi vas kot jaz?

Pozdravljena mi, polj in trat prostost,
dni mladih moč in skritih sanj radost,
jaz z vami grem pritajen smeh v očeh,
vsi cilji moji ste na teh poteh —
kdo vas pozna kot jaz?